Trije sedeži. Edini prosti. Edini. Še zdaj ... Saj komaj verjamemo, dojamemo, zaobjamemo. Da ... Je bil. Pa je samo in zgolj sedel. In ob njem še dvojica. To je vse. Trojica. Trije sedeži, dve kitari in tolkala. In zdravo.
Za koncert koncertov. Za finale vseh finalov. Za ultimativni, neprekosljivi, jubilejni Festival Lent. Ja, Manu Chao je res sklenil jubilejni 30. Festival Lent (po Lentu po Lentu). Še enkrat, ja, Manu Chao je bil v ponedeljek, 19. septembra 2022, na Odru Minoriti. Ne le bil. Začel je v ponedeljek, prepeval in brenkal skoraj do torka, trajal pa bo, vsaj sodeč po videnem, večno.
Hvala, Maribor!
Imel je debelo jakno, šal, kavbojke, kapo na šilt. In kitaro. Ter vse tiste pesmi.
Več ne potrebuje. Ne več. Zdaj je dovolj akustika, na njegovi levi zvesti Philippe Teboul (tolkala), na njegovi desni pa Luciano Eduardo Falico (kitara, ukulele, vokal). Sedeli so. Mi pa tudi. No, skoraj. Kaj prida dolgo ne več vsi. Nekateri pa že od začetka ne, ker to je bila priložnost, kakršna pride redko. Kjerkoli, kadarkoli. Videti Manu Chaa tako od blizu? Ja, saj gre v akustični izvedbi okoli in okrog. Gre, gre. Tudi v Kranj je šel. Ampak to je bil koncert, kakršen se pač lahko zgodi samo na lentovski ponedeljek.
Kakšnih vsaj 27-krat je rekel »hvala, Maribor!«. Postalo je skoraj kot molitev. Hvala, Maribor. Hvala, Maribor. Hvala, Maribor. In Maribor, Festival Lent, Lent po Lentu, po Lentu, je bil hvaležen. O, kako hvaležen! Spet en ponedeljek, ki ni bil ponedeljek. Ne, ne, ne! To ni bil ponedeljek. To je bil ponedeljek vseh ponedeljkov. To je bil zaključek vseh zaključkov. Ko je tukaj že jesen, ki trka na vrata, preizprašuje garderobo, navleče jakne in grozi z dežniki. Ah, tokrat pa je šlo brez dežja. Končno. Ker dež? V ciklu Lent po Lentu je sušo med glavnim delom festivala nadoknadil z obrestmi. Tokrat pa ne.
Razprodano, razgrabljeno, pohrustano
Vreme ni imelo nobenih možnosti biti kakršenkoli faktor. Dovolj je bilo že za obe ulični predstavi: Srečanja v času in Godalni otoki. Kajti to je bil finale vseh finalov. Koncert, za katerega je bilo skoraj nemogoče, da je sploh ... Bil! In ko je potem res bil, je bilo še bolj neverjetno, noro, nemogoče, da je zares bil. Saj. Magični realizem.
Koncert Manu Chao Acoustic na Odru Minoriti v avditoriju Lutkovnega gledališča ni bil takoj razprodan. Ne. Kje pa. Bil je razgrabljen, pohrustan, preplavljen. In zdaj vemo, zakaj. To je bil unikat. Ne pomnimo, kdaj smo nazadnje prejeli toooooliko klicev. Ker vstopnice za ta koncert na tem prizorišču so šle ... Ena, dve, prodano. Ja, take priložnosti so tako redke, da nemudoma postanejo rariteta. Videti od blizu, skoraj iz oči v oči, njega. Manu Chaa. Milijoni albumov, sinonim protesta, aktivizma, punka. Tisti v Parizu rojen kantavtor, ki je hkrati predstavljal upor proti kapitalizmu, nizal pa gigantske uspešnice, začenši z Me Gustas Tu. Človek, ob katerem sam lahko začutiš – človeštvo.
Presenečenje! Leopold!
Samoumevno je, da se je na koncertu takoj začelo nekaj kakor zibanje. V vzajemnem ritmu spoštovanja, kritike, ponosa. Manu Chao pač takoj ustvari občutek skupnosti. S čim? S pristopom, delom, vztrajnostjo, zgledom. Samoumevno je bilo, da smo vpijali njegove pesmi in tudi peli. In samoumevno smo že takoj stali pod odrom. In čakali. Ne dolgo. Da bo koncert poneslo. Ampak saj ... Koncert, ki pravzaprav ni imel konca, mah, vprašanje, če je sploh bil koncert, mejilo je že na dobri stari žur s kitaro v krogu prijateljev, je lezel proti nečemu koncu podobnemu. Debela ura je že šla mimo.
Potem pa se je zgodilo presenečenje. Kaj presenečenje. To je bila izpolnitev želje, za katero Leopold I., gornjeradgonski raper, niti ni vedel, da jo ima. Preden je vedel, koliko je ura, je prišel klic. Da svoj komad Edino združi z glasbo Manu Chaa, ki je tako vlekla, kot marsikaj ta večer, na gigahit Bongo Bong. Bam.
Ko je dobil klic, je bil čisto paf. Pa kako? Kdaj? Zakaj? »Koliko smo zvadili?« mi je odgovoril na vprašanje po svoji točki, ko Manu Chao še ni končal, »prišel sem na tonsko, rekel je pridi in zarepaj. Pa sem.« O, ja. Kako ne bi to šlo skupaj z »noben se ne upira, vsi so zadovoljni z malim / Noben ne protestira, za spremembe so prestari.« Ampak, saj ni šlo za leta. Manu Chao je vidno užival, da pesmi upora in protesta še živijo. Jezik, leta, žanr ... Ni pomembno. Je.
Maradona!
Kmalu zatem je bilo kot na stadionu. Sploh pri komadu Pinocchio. Lolo. Lolo. Lolo. Pa je šlo. Na polno. Zlati časi Manu Chaa, ko je to počel z zasedbami Manu Negra, Radio Bemba ali Le Ventura. Ampak v toliko manjšem, dosegljivem, čutečem prizorišču.
Minoriti so v jubilejnem festivalskem letu doživeli res veliko, nazadnje je v ciklu Lent po Lentu Damir Urban hodil sem in tja, tudi med ljudi. Manu Chao se ni kaj dosti premikal. Kar pa ne pomeni, da ni premikal. O, je. Pa kako. Manu Chao pri 61. letih premika z občutkom. Morda bi kdo rekel, da so si pesmi dokaj podobne v taki izvedbi. Ja, so. Kar je poanta. Ampak znotraj komadov je toliko podzgodb. In to se je poznalo. »Veš, to je komad o Maradoni!« si slišal lekcijo za La Vida Tombola. Pesem o tem, da je življenje žrebanje in kjer Manu Chao poje o tem, da če bi bil Diego Armando Maradona, bi kakopak živel kot on.
Ampak mu ni treba. Živi točno tako, kot si ga predstavljamo. Kralj bonga. S komadi, ki v bistvu pojejo o vseh nas. Zato pa ni, in ni, in ni bilo konca. Nikakor. Niti z elektronskimi prijemi pred bisom. Nič ga ni ustavilo. Da bi še. La la la, lo lo lo. Srčni utrip publike. In benda. Skupaj. Kdor je bil, ne bo pozabil. Kako se je tapkalo. Kako je ritem pospravil ponedeljek v podzavest. In naprej porinil ta občutek moči skupnosti in skupnostne moči. Mi. Skupaj. Lolo, lolo, lolo.
Aja, še to. Se vidimo na Festivalu Lent 2023! In ne pozabite: lentanje je stvar percepcije, občutka, navdiha. Kadarkoli v letu. Zato ... lentajte. Neutrudno! Neumorno! Neskončno!
Piše. Jaša Lorenčič