Tokrat ni lilo. Na Lentu po Lentu (po Lentu). Kot nazadnje, dve soboti tega, ko smo Sobivali v času. Tokrat se je izlivalo. Nekako kot zanalašč. In še, in še, in še. Dopoldan pa še taka milina. Klasično zatišje pred viharjem. Kaj zatišje. Sonce, radost, toplina. Potem pa ... Mrak. Adijo, polna luna. Dobrodošli, Glasbeni otoki!
Prišli so nekako od ... Zadaj in od nikoder hkrati. Ampak, prišli so. Ker se je že zdelo, da ne njim, ne nam, ne vam pa tokrat res ne bo usojeno. No, ne bo. Glasbeni otoki že bodo. Vzniknili iz tal, se pojavili, mitsko za en dan. Bodo. Že, že. Ampak oni dobesedni. Odplaknjeni atoli meteorološkega ljubosumja. Oh, ah, uh, pa je bilo dopoldan še taaaako luštno! Da se nam je kar zaskominalo po lanskem epskem bobnanju z Markom Soršakom. Če pa Glavni trg. Če pa mladina. Če pa entuziazem. Če je šlo lani, tako na veliko, tako glasno, tako ritmično – zakaj ne bi še enkrat?
Spoj zgodovine in letnih časov
Ampak, bogovi vetra in boginje dežja imajo pač svoja nebeška razmerja. Morebiti so želeli vrniti z bučanjem in rohnenjem? Začeti bi se moralo ob 20. uri. V dnevni sobi mesta, tam na Glavnem trgu, kjer običajno fontana (ne oblak) vodo da, na večer s polno luno in polno željo. Za spoj zgodovine in letnih časov. Za trideset let Narodnega doma Maribor. Za trideseti Festival Lent. Za desetletje evropske prestolnice kulture. Za uvod v še en neučakano gibki Festival Maribor.
In za vse to – štirideset godalcev!
Od mladih in ljubiteljskih do virtuoznih in profesionalcih godalcev. Učitelji in učenci. Amaterji in profesionalci. Pa so čakali. In smo čakali. Z Bojanom Cvetrežnikom, tistim »čupastim« godcem, ki je iz violine že davno naredil orkester in z njo počel vse in še več, vse tja do njenih meja, ja, z njim na čelu. Čakal je, da si je nadel svoj zvit, prebrisan in ubrisan, skoraj zlati cilinder. In bleščičast suknjič. Nekaj med kapitanom in dirigentom.
Kreativna regata!
Čakal je, se zadrževal, komaj, komaj, da postane več kot le – godec. Bil je pripravljen biti vse na ta dolgo pričakovani večer. MC, dirigent ter avtor audio in vizualnega koncepta. Vodja in kapitan. Pa udeleženec in veslač. Organizator in tekmovalec kreativne regate, kjer ni ne uvrstitev, ne kolajn.
Čakali smo. Cvetrežnik je, kakor je sporočal iz podpalubja, verjel moderni aplikaciji, eni tistih »lentovskih«, ki nam skoraj vedno na minuto natančno napovedo, kdaj bo vreme šlo v spremljevalni program, ne pa v glavnega. Da bo prenehalo ob 20. uri, je verjel bogovom tehnologije. Ni. Tudi čez pol ure. Še ni. Šele tri četrt ure kasneje so se oblaki naposled razkadili.
Toda otoki? Oh. Namočeni! Najbolj pa glavni med njimi, tam, od koder je sijala luč na zatemnjen trg, tam, kjer naj bi se bila spajala kakofonija glasbenega avanturizma. Tonski tehniki so vajeni biti galjoti, ne pa tudi skoraj pirati. A za vsak kratek stik se najde še daljša in boljša rešitev. Ha!
Džungla godcev
Slej ko prej: mora. Mora se zgoditi. Mora uspeti. To je ta lent-po-lentovska vztrajnost. Smo Sobivali v času v nalivu? Smo! Smo »lentali« leta in leta na plavajočem odru, ko so ga močili nalivi? Smo! Sicer pa, saj bogovi vetra in nebes vedo, kaj vse lahko slišijo. Ampak do zdaj pa že vedo tudi, da je violina krhek, lesen, dežja preplašen inštrument.
In se je zgodilo. Ura je bila poznih 21.41. Toda ko smo zaslišali prve zvoke, vesoljske in atmosferske, je delovalo čakanja vredno. Prituhnjeno, vendar suvereno se je priplazil elektronski šumeči zvok. Začelo se je ritmično valovanje predelanih zimzelenih melodij. Filmska, elektro, disko glasba. Da, to so Godalni otoki – ritmi sobivanja. Z otokov je odtekla voda in v arhipelagu strun se je začela naselitev vsaj treh, mogoče štirih otokov.
In na njih? Džungla godcev, bujni preplet mlajšega in starejšega, nedolžnega in izkušenega, razkošnega in asketskega. Štirideset godcev ni »zavzelo« svojih otokov, temveč so jih naselili in spoštljivo, vzajemno, odkritosrčno kultivirali, ne da bi karkoli ali kogarkoli zatirali. Ravno nasprotno, to je bil dokaz multikulturnosti.
Večstrunski grebeni
Kar pa ne pomeni, da je bil začetek plah, boječ, sramežljiv. Ah, kje. Veslali so z združevanjem tradicije svojega inštrumenta, v jadra pa zajemali veter zimzelenih žanrov. Violine in disko? Gredo skupaj. Še kako. Skladbe se je dalo uganiti in hkrati ne. Ni šlo toliko za prirejanje, kakor za preigravanje. Česa? Ja, komadov, ampak še bolj je glasbena predstava Glasbeni otoki želela odgovoriti na celo vrsto vprašanj. Kar je počela skupnostno. Ker je bil to njen glavni adut. Družno soustvarjanje.
Eno poglavitnih vprašanj? Kje v današnjem svetu, v katerem tudi glasba postaja globalni produkt in vse bolj uniformirana po nareku trendov in komerciale, je prostor za individualnost, za lastno izražanje? Odgovor: na Glasbenih otokih. Premešani godalci s toliko različnimi izkušnjami so delovali na trenutke domala gverilsko in zunaj kakršnihkoli norm. Piratsko? Skoraj.
Ja, še s tako klasičnim inštrumentom, kot je violina. Ni šlo za to, kaj so igrali, temveč kako. Skupinsko, povezano in med reko ljudi. Da. Reko ljudi. Med Glasbenimi otoki se je namreč dalo sprehoditi, pravzaprav metaforično plavati, se potopiti v koralne večstrunske grebene. Takrat, od blizu, na trgu, ena na ena, iz oči v oči, je glasba bolj(e) doživeta. Ko loki švigajo in boki migajo, je violina neverjetno »grupni« inštrument. Ljudski, vražji, vesel, žalosten. Otoški in otroški.
Svetilnik in sirenski glas
In kakor premora nimajo morja in oceani, ga skoraj niso imeli niti Glasbeni otoki. Uvodnih dvajset minut je bilo skorajda bučanje, vsekakor pa nenehno valovanje. Kar je odgovarjalo na drugo vprašanje: kako se v glasbeno izražanje posameznika preliva regionalna tradicija – tista, ki je politične meje (še) niso uspele ukalupiti? Ter, nadalje, kako glasen je glas razmišljujočega posameznika? Je sploh še lahko (u)slišan ali tudi ta potrebuje »pomoč« globalnosti, da ga zaznamo?
Odgovor? Saj je jasen. Vse se sliši, vse razloči, pa čeravno so večinoma glasbeniki igrali vzajemno in enoglasno. Toda v tako večdimenzionalnem pristopu so bili posamezniki in posameznice. O, ja. Pisana paleta. Nobene uniformiranosti, nikakršne ukalupljenosti. Še note, še glasba, še pesmi so delovale kakor najmanjši skupni imenovalec, skupinski dogovor odprte skupnosti. Vsak je bil lahko oblečen po svoje. Vsak je bil lahko, kar je želel. Ob takem dirigentu? Ki skače, »poka face«, nastavlja različne »ksihte« fotografskim objektivom?
Na glavnem otoku je ob Cvetrežniku preostala trojica – JAMirko (DJ, beat&bass, audio produkcija), Nejc Škofic (klaviature) in Filip Vadnu (kitara) – delovala kakor neke vrste svetilnik. Ne zato, ker bi bile v teh nabrežinah kakšne zlovešče čeri. Ne. Le kot svetilnik, ki usmerja ladje v varen, družaben, lep pristan. Če niso oni, pa sirenski glas Damaris Potočnik, ki je zasanjano, ponavljajoče pela denimo v Fly Robin Fly ali v Can't Take My Eyes Off of You.
Atlantidski konec
Godalni otoki, bolj stisnjeni kot razpotegnjeni, tam, v kotu trga, so bili večinoma usklajeni in uglašeni v en sam glas, a znali so tudi komunicirati s poslušanjem in podajanjem melodij. Tako je bilo z VivaldijevimiŠtirimi letnimi časi. O, tam pa je bučalo. Zdaj tu, zdaj tam. Podajanje glasbe na daljavo, v mestu, čez trg, v zgodnjo jesen in pozno v noč.
Ja, to je bil vrhunec. Kam se ozreti zdaj? Se glasbo gleda ali posluša? Je glasba tudi, kadar potihne in se zasliši le – ritem? Aplavz rok? Tapkanje po, hvala bogu, nerazmočenem lesu? Nekaj tako primarnega in domorodskega je bilo v nekaj vzklikih občinstva »woo hoo«, ko so violine in elektronika za hip ugasnile. No, ugasnile. To je bil le uvod v končni trenutek. Violine niso mogle več zdržati, Godalni otoki pa so dobili svoj atlantidski konec.
Violine in njih lastniki so krenili z otokov. Ob Can't Take My Eyes Off of You, tej migetavi, zaljubljeni, zimzeleni skladbi pač nihče ne more ostati pri miru. Povorka je izplula. Karavana je zaveslala. Štirideset lokov je bilo kot štirideset vesel. Morje je postalo reka. Ta pa izliv. In pot. Čez trg, v ulico, v neskončnost. K izviru. Nazaj na začetek; in vprašanje, kdaj bomo spet doživeli kaj takega? Med nami. Z nami. Za nas.
Aja, še to. Ne le, da se spodobi, prav je in moramo povedati, kdo je »godalkal«. Godalkanje Fiddle Gang: Barja Drnovšek, Anja Šoštarič, Ajda Cvek, Nika Škodič, Clarisse Petrovič Duret, Eva Rojko, Izabela Hace. Profesionalni učitelji, poklicni godci: Andrej Božič, Klemen Bračko, An Černe, Vesna Čobal, Monika Debelič, Maša Golob, Dejan Gregorič, Petra Jurič, Hermina Matjašič, Jan Šoštarič, Margarita Ulokina, Barbara Upelj. Violine: učenci in dijaki glasbenih šol Maribor, Celje, Velenje, Idrija, Ljutomer, Slovenj Gradec, Hobi Godalkanje.
In samo še to. Lent po Lentu (po Lentu) se bo mogočno sklenil z enim in edinim: Manu Chaom. Za tiste, ki ste takoj pokupili vstopnice, seveda. Se vidimo v ponedeljek, 19. septembra, v avditoriju Lutkovnega gledališča Maribor.
Piše. Jaša Lorenčič