Heeeej! No, pa poglejmo. Koliko se še spomnimo od jubilejnega Festivala Lent? Najdaljšega Festivala Lent?

Pa ne le z besedami, ampak tudi s – filmčkom. Ja, vse to je bilo okroglo, jubilejno, trideseto »lentanje«. Saj nismo pozabili, ne, da nismo?

Če kdaj, smo lahko pa letos ugotovili, kaj je vrhunec Festivala Lent. Smo. Vse. Vse je lahko vrhunec. Sprehod, oblikovanje, petje, ples, smeh, solze in vse vmes. Vroče, še bolj vroče, Lent. Vse, kar je lahko bil, je bil. In še več.

Festival Lent je bil v svoji trideseti izvedbi najdaljši doslej. Saj ... Kot se je spodobilo za jubilej, ne? Ali kot se lahko vidi v našem sklepnem filmčku. Festival Lent je nasmeh. Festival Lent je krohot. Festival Lent je zvedavost. Festival Lent je glina, obroč, paličica, fontana, aplavz ... Vrhunec! Poletja? Najdaljšega poletja. Od maja do septembra. Od Operne noči do Manu Chaa. In vse vmes.

Ste torej pripravljeni? Ker je kar zajetno. Gremo od zadaj naprej? Pa ne samo od »trub«, ki so na tisto vročo, sklepno drugo festivalsko soboto igrale sredi vroče poletni noči, gori na obzidju Minoritov, ko smo imeli še drugi najhitreje razprodan after-party najbrž v celotni zgodovini, letos, ko so bili Lacha after jami najboljši približek kultno neponovljivim afterjem. Ja, tako blizu smo prišli. Ker smo. Bili, smo in bomo!

»Paf sem bil!«

»Čisto paf sem bil, ko sem dobil klic!« je mladi raper Leopold I. preverjal, če ga res po telefonu kliče Manu Chao. Ja, ga je. In sta v polnem Avditoriju Lutkovnega gledališča Maribor, kjer domuje oder Minoriti, zaigrala Bongo Bong. Manu je igral, Leopold je rapal. In to svoje verze. Če to ni izpolnjevanje želja ... Kaj potem je? Na koncertu, ki je bil najbrž najhitreje razprodan v zgodovini. Za protestnika, ki je razplesal, ko je poletje že pomahalo, ampak samo vremensko. Ker to je bil koncert, ki ga dolgo ne bomo pozabili.

Kot ne bomo Damirja Urbana. Začelo se je sede. Nadaljevalo stoje. Končalo lebdeče. Koncert Urban & 4 je bil, tako zavoljo sila razpoloženega Damirja Urbana kot izjemnega občinstva, ekstaza čustev, skupinska čutnost že tako čutečih in obenem tankočutna ranljivost, izpeljana na tako ponosen, močen in, ja, sila zafkrantski način. Koncert, kjer je imel vsak član banda svoj spisek komadov, obveljal pa je kakopak Urbanov. Koncert, kjer se je Damir Urban kljub obolelemu hrbtu »ušunjal« med ljudi v parterju. In se jim še »rugal«.

»Na 'en, dva, tri', a? Pa, človek, nismo mi Hladno pivo, nimamo niti ene take kompozicije!« se je zarežal, ko je publika želela kakšno bolj »živahno«.

Piše se leto: srečanja godalnih otokov

In Lent po Lentu (po Festivalu Lent), ki se je zgodil najprej takoj po glavnem festivalskem delu s Piše se leto 2022 in žaganjem Happy Ol'McWeasel in Elvis Jackson, ter kolektivno ekstazo s Perpetuum Jazzile, je dal tudi dve totalni novosti. Lentovsko uličarstvo, kot ga lahko iznajdemo sami mi. In obakrat tako, da smo gledali v nebo, pa pokazali dežju, da se ga ne bojimo. In ga pregnali. Skupaj s kačjo kraljico v sklopu nastopa Srečanja včasu na Vojašniškem trgu. Ne naliv. Ne bliskanje. Ne lunin mlaj, ki je pokopal poletje. Nič ni moglo ustaviti videnja v soboto, 27. avgusta 2022. Vrnila se je, ljudje. Kačja kraljica! Počiva pod Vojašniškim trgom. In to zdaj, ko podimo Zmaja Tolovaja, ko je spet tam konjušnica in ko so odprti, joj, prejoj, še bordeli! »In ko bo prišel njen čas, se nam bo spet pridružila ...« so šle skozi besede lentovske legende.

Kot so legendarno z godalnimi valovi bučali Godalni otoki, kjer je bilo štirideset lokov kot štirideset vesel. Morje je postalo reka. Ta pa izliv. In pot. Čez Glavni trg, na Koroško cesto, v neskončnost. K izviru. Nazaj na začetek in vprašanje, kdaj bomo spet doživeli kaj takega, kot smo na premočeno soboto z Godalnimi otoki – ritmi sobivanja?

Koreografija poletja bo vedno ostala

Festival Lent je bil v svoji trideseti izvedbi hkrati največji in najmanjši. Samo malo, kako najmanjši? Ja, za najmlajše, najmanjše, na najmlajših in najmanjših prizoriščih. Na Glavnem odru, ki je znova stal na Trgu Leona Štuklja in bil večinoma res krasno obiskan, je Magnifico flegmatično prijavil: »Naj bo, bratje in sestre, dobro za vse in naj nas vsaj za trenutek boli k... za vse. Aleluja!« Tam, kjer je Vlatko Stefanovski ob mariborski vrnitvi z orkestrom Tanec mižal, mi pa z njim. Kjer je Vlado Kreslin ustoličil Nino Gvardjančič kot naslednji veliki pevski potencial v epski izvedbi Namesto koga roža cveti. Kjer je Bajaga prvič nastopil na sodo leto v šestem lentovskem gostovanju.

Festival Lent je na Minoritih – Odru Nove KBM slišal prerokbo Petra MlakarjaNaredite to deželo spet – vinorodno«), po šestih huronskih minutah ob koncu predstave Mi smo narod, kjer je Laibach samo okrepil svoj alternativno mogočen status. Kjer je Tadej Toš začel z volilnim humorjem na še enem razprodanem nastopu in tam, kjer se ponosno diči JazzLent, ta nepopustljiv kolaž glasbenega izrazoslovja, v katerem slišimo najdaljši piš trobene Erika Truffaza ali se razplešemo bodisi z »norci« Santrofi (Gana) ali koreografskimi mojstri Kutu, s katerimi smo se naučili koreografijo poletja.

Dino + Zaver

In znova smo našli še eno naše najbolj zvesto poslušalstvo. Tam spodaj. Tam, kjer se je vse začelo. Tam, kjer bomo vedno doma. Ob reki, ob nabrežju, ob prelivu mesta, kulture, Lenta. Ob Vodnem stolpu, kjer sta se znova sešla Večerov in Jurčkov oder in navdušila tudi – labode. Oni so tisti, ki so vedno tam, mi pa tako ali drugače tudi, kot smo pokazali tudi v dokumentarnem filmu Za vsakega nekaj, kjer je režiser Bojan Labović skozi zgodbe ljudi podoživel tisto, kar tradicionalno poznamo kot lentanje, kar je samo še podkrepila zajetna monografija Mesto, dom, vrata. Narodni dom – 30 let, urednice Karoline Babič.

Adi Smolar je nastopil že triindvajsetič, Andrej Šifrer je obujal spomine, kakor še nikoli doslej, Drago Mislej – Mef  in Zoran Predin pa skupaj prvič, ampak z nastopom, vrednim novega imena – Duo Dinozaver: »Po novem se torej imenujeva Duo Dinozavra! Jaz sem Dino, on pa je Zaver.«  

Konstrukcije po »luftu«

Tako kot ob reki smo tudi že dolgo doma v mestu in parku. Tam, kjer se zgodi Festival uličnega gledališča Ana Desetnica. In gledamo, kako se hkrati žonglira s petimi žogami (Mencho Sosa), pleza po železnih (D-Construction) ali v zraku lebdečih, premikajočih se konstrukcijah (Quadro). Zajemali smo sapo, gledali tja pod strop festivala, visoooooko. In se smejali smučanju sredi poletja, haha, Smučarska Odiseja.

Spomnimo se, kako smo se krohotali z Marcosom Tavaresom in ekipi Autsajderjev. Pa ne samo njemu, celoten StandUpLent je bil nova šola: kdor prej pride, se prej smeji. Pa Sodni stolp, ki se, začuda, ni stopil. Kako vražje je bilo na Teo Collori in Momento Cigano, pa ne samo takrat, praktično vsak večer, ko smo hodili gor pod nov obod na preverjeno kvaliteto. Trgi so zaživeli, 34. Folkart je bil prvi po dveh letih, ko so vse skupine znova priletele v Maribor z letali, da je nato letelo po trgih in tudi na Glavnem odru, ko smo po šestih letih dočakali Brazilce, pa bosonoge Čilence z dediščino ljudstva Rapa Nui; pa Špance s kastanjetami in ob izvrstnih Poljakih še mistične Filipine ter vrhunske gavče iz Argentine. Ob naših Slovencih, seveda. Pozor! Muzika na cesti in Salon glasbenih umetnikov sta nas uvajala v dolge, vroče, nepozabne noči. Ampak … saj začenjali smo vselej prej na najbrž rekordno obiskanem Art kampu in Odru Triglav.

Bili smo – skupaj!

Imeli smo kar dve razstavi (Iz sivega v barve; Začelo se je na Lentu), projekcijo(Utrip Lenta), kjer smo pokazali, kako se je festival v tridesetih letih razvijal, spreminjal, prilagajal. Sodelovali smo z različnimi festivali, organizacijami, deležniki. Od Mednarodnega festivala Dokumentarnega filma Dokudoc prek 12. Stoptrik MFF in 31. odprte plesne scene ter GT22, pa do nepozabnih Živih dvorišč, ko smo se denimo stiskali v Gosposki ulici 11 na koncertu Urške Gajšt in Igorja Bezgeta. In še in še in še.

Predvsem pa smo ... Bili. Skupaj. Ne narazen. Drug ob drugem. Brez omejitev, brez razmika, brez razdalje. Skupaj. Ker to ... Je v bistvu bistvo Festivala Lent.
Skupaj.
Brez omejitev.
Jubilejno.

Bis.

Niti en dan ni deževalo. Ne, v glavnem delu niti enkrat. Eno samo uro, če smo natančni. Saj morda se nam je potem vreme maščevalo v ciklu Lent po Lentu, ko je res presneto deževalo, zamakalo in zamikalo kar štirikrat. Ampak vseeno pa tista, da veš, da je Festival Lent, ker vsak dan dežuje? Ne, letos zagotovo ne.

 

Piše. Jaša Lorenčič